Za krompirjeve počitnice naj bi ostali doma. Ampak jaz seveda ne bi bila jaz, če ne bi vseeno ‘nujno’ morala nekam. Vsaj za en dan, če že ne za en teden (ali več). Pa se je tik pred zdajci ponudila priložnost, da skočimo na Bavarsko.

Tadej ni bil navdušen. “Za en dan? A se hecaš? Preveč vožnje in preveč naporno. Sploh za Maja. Jaz vlagam veto!” Juno pa: “Potovanje? Jaaaaa! Grad? JAAAAAA! A da bo naporno? Neeee!” In tako je padla odločitev. Fantje ostanejo doma, punci pa imava babji dan (naknadno se nama je pridružila še babi).

Veliko vprašanj sem dobila tudi od drugih, če izlet ne bo prenaporen za Juno, ampak se je odlično izkazala. Med vožnjo je kakih dvakrat ‘pojamrala’, da ji je malo dolgčas, ampak hkrati je ugotovila, da je dolga vožnja z avtobusom pač takšna kot dolga vožnja z letalom. S tem, da jo je vodička Janina iz Butika izletov Desetnica pošteno popestrila z zanimivimi zgodbicami. In s tem, da se avtobus ustavi tudi na kakšnem postajališču, kjer poješ dober avstrijski štrudl in celo potipaš prvi sneg te sezone, pa je svet takoj lepši.

Prvi postanek smo naredili v samostanu Ettal, kjer smo se malo sprehodili po sončku, si ogledali lepo cerkev in za dedija kupili pivo, ki ga izdelujejo tamkajšnji menihi.

Sledila je kratka pot do gradu bavarskega kralja Ludvika II. Vsaka deklica, ki je kdaj šla skozi ‘princeska’ fazo, bi preprosto morala videti grad Neuschwanstein in čeprav jo je Juno s svojimi sedmimi leti prerasla kaki dve leti nazaj, je bila ob pogledu na grad povsem očarana. Kot smo bili pravzaprav vsi – tako mladi kot stari – ob pogledu na to čudovito stavbo sredi jesensko obarvanega gozda, pač ostaneš brez besed. Pogumno smo se povzpeli proti gradu in si ga z zanimanjem ogledali najprej od zunaj, nato pa še od znotraj.

Tudi notranjost je enako (ali pa še bolj) neverjetna kot zunanjost in skoraj se zdi, da je sob premalo, saj bi človek še kar gledal vse tisto razkošje.

Ampak vseeno nas je ob izstopu iz gradu čakala še ena ‘poslastica’ – sprehod do Mariinega mostu, od koder je najlepši razgled na grad in od koder je bila seveda obvezna spominska fotografija.

Sledilo je kosilo – klobasa, kaj pa drugega, če smo vendar v Nemčiji in Juno je prodajalka presenetila še z liziko, zapičeno v klobaso. Na splošno sem na tem izletu še enkrat več ugotovila, kako prijetno je potovati z otrokom, saj si povsod deležen še prav posebno prijaznih nasmeškov in lepih gest, kjerkoli se pojaviš.

Za konec pa še sprehod po čudovitem mestecu Oberammergau, znanem po čudovito poslikanih hišah, potem pa nazaj proti domu. Če sem mislila, da bo Juno omagala že po nekaj (kilo)metrih vožnje, sem se pošteno zmotila. Zdržala je še skoraj celo risanko, nato pa jo je vendarle premagal spanec. Se mi zdi, da je sanjala o princeskah in gradovih …

 

Vir fotografij: osebni arhiv, Butik izletov Desetnica, svetovni splet