Zadnje čase se vnemajo ostre debate med vnetimi zagovornicami Doterre in tistimi, ki mislijo, da je to en navaden bull***. Sama nisem ena tistih, ki bi doma imela v vsaki sobi po en difuzor (meni zelo draga sodelavka celo nosi difuzorje s seboj na potovanje na Tajsko, saj brez teh olj preprosto ne more), prav tako v zbirki nimam tisoč in enega olja za vsako težavo tega sveta. Hkrati pa nisem ena tistih, ki so prepričani, da gre za nateg, namenjen »lahkovernim Tomažem«.
Potovanja so moja strast že zelo dolgo. Prva krajša potovanja sem izkusila kot plesalka, ko smo potovali na razne tekme po Evropi in mislim, da me je že takrat vse skupaj “zasvojilo”. Ko sem bila stara 18 let, se je sestrična od moje mami preselila v Buenos Aires in želela sem jo obiskati. Moja mami je rekla: “Če boš sama zaslužila za potovanje, lahko greš.” In sem delala kot nora, zbrala potreben znesek in odpotovala sama čez pol sveta in še danes se spomnim, kako super je bilo.
Vsakič (ampak res prav vsakič), ko se peljemo v Bohinj ali na Bled, slišim od mojega sina vprašanje: “Mami, kdaj gremo v Dino park?” Pa sem uslišala njegovo željo in smo šli. Užival je od prve do zadnje minute 🙂
Radi se gremo potepat in radi se gremo razvajat. In ko so nas povabili, da dva dni preživimo v sanjskem okolju glamping resorta Chateau Ramšak in v tem času posnamemo še nekaj kadrov za njihov promocijski filmček, je bil naš odgovor seveda absoluten: PRIDEMO!
Pred dvema letoma sem se znašla na eni večjih prelomnic vsakega starša. Moja hči se je počasi poslavljala od vrtca in pričakovala prvi razred. Kot vsaka mama sem se tudi jaz spraševala marsikaj … Kako se bo znašla med šolskimi klopmi? Bo med sošolci imela kak poznan obraz? Kakšno učiteljico bo dobila? Kaj, če ji ne bo šlo?
Letošnji maj nas ne razvaja ravno z najbolj sončnim vremenom, a zdi se, da sem jaz edina, ki se obremenjuje s tem. Otroka vsak sončen trenutek sicer preživita zunaj, kadar pa smo zaradi vremena primorani biti doma, pa najbolj uživata, ko sestavljata lego kocke (in priznam – tudi duplo so še vedno zanimive, čeprav sta jih uradno že prerasla).
Je tudi pri vas tako, da je eno najpogostejših vprašanj vaših otrok: “Mami, kaj bomo danes delali?” Ali: “Mami, kam bomo danes šli?” Naša dva obožujeta, če se gremo kam potepat ali pa, če obiščemo kakšno otroško prireditev. Zato že komaj čakata nedeljo, ko bomo šli uživat na Čarobni dan v Tivoli!
Kdor redno bere naš blog, ve, da smo pri nas veliki ljubitelji knjig. Odkar pomnim, smo imeli doma ogromno knjig in to ljubezen sem uspela prenesti tudi na moja otroka. Tule sem že pred časom pisala o naših naljubših knjigah, ki so pri nas redno na sporedu, v zadnjem času pa se jim je pridružila še ena: Zvezdne pravljice, ki jo je napisal moj sodelavec. Da ne bom pristranska, naj o njej spregovori kar Juno …
Ko sem bila jaz majhna, je veljalo nekakšno pravilo, da so muzeji dolgočasni. Mogoče so v tistih časih tudi bili, jaz se vsekakor ne spomnim, da bi jih prav rada obiskovala. Moja otroka pa sta nad njimi navdušena. Vas zanima, kateri med njimi so naši najljubši?
Tile dnevi so kot nalašč za nekaj vrstic o novoletnih zaobljubah, o katerih razmišljamo skoraj vsi. Jaz klasičnih zaobljub ne delam. Ker vanje ne verjamem. Ker se dovolj poznam, da vem, da se jih ne bom držala.
