Kamorkoli greva (ali gremo) v Italijo, smo navdušeni. Bologna je bila že nekaj časa na najinem spisku, ko pa sva (kulinarično) reportažo o tem čudovitem mestu prebrala v Jamie Magazinu, je v trenutku padla odločitev. Za otroke ‘babi servis’, za mami in očija pa romantičen vikend v Bologni. Lani prvič, letos že drugič … Zakaj nama je tam tako všeč?
Odkar imam otroke, imamo tradicijo, da si enkrat na leto privoščimo fotografiranje pri profesionalnem fotografu. Ni mi škoda denarja za fotografije, ki so res popoln spomin in čeprav sama ogromno slikam in slike tudi redno razvijam in shranjujem v albume, so tiste, ki jih naredi profesionalec, resnično najlepše in najbolj občudovanja vredne.
Dolgo časa sem iskal enostaven in hkrati odličen recept za vaflje – pa sem ga le našel. Kvašeno testo, ki dolgo fermentira, ima res čas, da se razvije. Dobimo dehteče in super rahle vaflje, ki so pri nas doma zelooo popularni. Seveda brez nutele ne gre (če vprašaš Maja in Juno), super pa so tudi z domačo marmelado, stepeno smetano in/ali sladoledom!
Za 10 vafljev potrebujemo:
325 g moke
4 g suhega aktivnega kvasa
45 g sladkorja
ščep soli
200 ml mlačnega mleka
125 ml piva
2 jajci
1 žlička vanilijevaga ekstrakta
90 g topljenega masla
V večji posodi s šibo zmešamo moko, kvas, sladkor in sol. Dodamo jajci, mleko, pivo in vanilijo ter vmešamo v gladko testo. Na koncu vmešamo še topljeno maslo. Skledo na tesno prekrijemo s plastično folijo, z zobotrebcem pa naredimo malo luknjico v foliji, da lahko CO2 uhaja. Na sobni temperaturi vzhajamo eno uro, nato pa vse skupaj za čez noč postavimo v hladilnik. Vaflje naslednji dan spečemo v pekaču za vaflje – pečemo približno 3 do 4 minute.
Pred leti, ko sem delala za revijo Obrazi, mi je fotograf Peter Irman predlagal, da bi v reviji objavili zgodbo o Andreju Zorku, Slovencu, ki na Baliju oddaja štiri vile. Urednica se je strinjala in Peter mi je oddal fotografije, ob katerih sem ostala brez besed.
Proti koncu poletja vedno postanem malo nostalgična in želim zadnje lepe dni še čim bolje izkoristiti, zato smo jo za vikend mahnili še malo na morje – od tega smo en dan preživeli v vodnem parku Istralandia. Tja me je mikalo že nekaj časa, letos, ko je bil Maj star že tri leta, pa se mi je zdelo, da bo končno imel nekaj od tega. In imela sem prav, uživali smo vsi štirje, saj tam najde res vsak nekaj zase.
travel, food and all things good 