“Zakaj nismo vsak teden tukaj?” je vprašal Tadej, ko so nam postregli s predjedjo v Capri. In sem se kar strinjala z njim. Capra nama je res zakon, samo do Kopra se nam ne da vozit prav pogosto, drugače bi bili pa zagotovo (skoraj) vsak teden tam.

Lokacija: v centru Kopra. Če greste tja v nedeljo, je v bližini celo brezplačno parkiranje.

Za družine ali starše: Glede na to, da je restavracija precej elegantna, bi na prvo žogo človek rekel, da ni primerna za otroke, ampak bi se zmotil. Do najmlajših so zelo prijazni, imajo tudi nekaj jedi, namenjenih njim in naša dva tam res uživata. Smo pa nazadnje opazili, da so prijazni tudi do kužkov, saj je bilo notri kar nekaj luškanih štirinožcev.

Kaj smo naročili: Izbira je res velika in priznam, da se je težko odločit. Morda bi prav zato res morala večkrat tja, da bi lahko preizkusila več jedi. Za predjed sva s Tadejem izbrala bakalar, ki je bil lično postrežen v ‘ribji konzervi’ in ocvrte sardele Capra, ki so z eno besedo: BOŽANSKE. Ko pregrizneš skorjico, se ven pocedi stopljen sir … za prste polizat, vam rečem!

Sledila je težka odločitev glede glavne jedi. Maj, naš ljubitelj pašte, se je seveda odločil najlažje – špageti s paradižnikovo omako. Je kar oči zapiral od užitka med jedjo, vam povem. Juno, ki vedno naroči pohančke ali ocvrte kalamare, je tokrat morala izbrati nekaj drugega, saj tega nimajo na meniju. Je pa priznala, da je bil pečen krompirček s piščancem (znotraj mehkim in sočnim, zunaj hrustljavo zapečenim) prav tako odlična izbira.

Midva sva šla malo bolj v morsko smer – jaz sem si privoščila odlične fuže s škampi in tartufi, Tadej pa morsko pojedino – ribji file s školjkami, rakci in hobotnico, za piko na i pa še polenta. Dobro? Ne, odlično!

Kaj nam je bilo všeč? Vse zgoraj našteto je bilo odlično, sladice so pa pika na i. Jaz sem uživala v kombinaciji kokosa in manga (sladica Coco), Tadej pa v kombinaciji čokolade in hruške (sladica Vivo). Sladice v Capri so nekaj posebnega, včasih si jih naročil tako, da so ti prinesli tablico, na kateri so bile fotografije sladic, danes pa so le opisi in imena, da si potem še bolj prijetno presenečen.

Pa tamalčka? Onadva se očitno ne navdušujeta toliko nad fino kulinariko in prefinjenimi sladicami kot midva. Maj si je preprosto naročil čokoladni rogljiček (me je prav presenetilo, da so ga sploh imeli), Juno pa je rekla, da sladico v Capri zamenja za sladkorno peno. Ah ti otroci, še veliko se morajo naučiti v življenju, a ne?

Kaj nam je bilo malo manj všeč? Meni je bilo resnično všeč prav vse – pohvaliti moram tudi izredno prijazne natakarje. Še najmanj mi je všeč dejstvo, da Capre ni v Ljubljani in ne morem tja večkrat 🙂