Pred dvema letoma sem se znašla na eni večjih prelomnic vsakega starša. Moja hči se je počasi poslavljala od vrtca in pričakovala prvi razred. Kot vsaka mama sem se tudi jaz spraševala marsikaj … Kako se bo znašla med šolskimi klopmi? Bo med sošolci imela kak poznan obraz? Kakšno učiteljico bo dobila? Kaj, če ji ne bo šlo?

Odzivi prijateljic niso kaj dosti pomagali. “Joj, zdaj pa bo konec vsega luštnega!”, “Od zdaj gre pa zares.”, “Zdaj ste pa nasankali.” Vse to so bili komentarji, ki sem jih dnevno poslušala. In letos poslušam podobno, ko me kdo vpraša, kdaj gre v šolo naš Maj. Ko jim povem, da ga čaka še eno leto vrtca, slišim pripombe kot na primer: “O, še eno leto uživanja, izkoristite to, potem bo vsega lepega konec!”

Pa bo res? Dajte no! Ko je Juno stopila v šolske klopi, se za nas ni kaj dosti spremenilo. Res je, da je dobila čudovito učiteljico, zaradi katere je bila prva izkušnja s šolo verjetno zares precej lažja, ampak meni se prvi razred res ni zdel nekaj hudega. Imeli so še veliko prostega časa za igro, pogosto so lahko prinesli v šolo igrače, res so se morali tudi učiti, ampak saj za to pa grejo v šolo, kajne – da se nekaj naučijo. Pred vsakim preverjanjem znanja so prej pošteno vadili v šoli, da nam doma ni bilo potrebno storiti prav nič, domače naloge je vedno naredila med podaljšanim bivanjem in vse, kar je morala v celem šolskem letu narediti doma, je bilo, da se je naučila pesmico ali dve, izdelala svojo hišno številko, narisala svojo pot do šole in z mojo pomočjo poiskala fotografije svojega otroštva ter jih nalepila na trak, kjer je prikazala svoje ‘odraščanje’ od novorojenčka do sedemletnice.

Ponosna prvošolka na svoj prvi šolski dan 🙂

Lahko rečem, da je v šoli uživala in to je eden od razlogov, da sem se odločila napisati ta blog. Da bodo mame, ki imajo bodoče prvošolce videle, da šola ni nujno bavbav in da bodo svoje ‘prve črve’ septembra skozi šolska vrata pospremile optimistično in dobre volje – kot bom jaz pospremila svojo takrat že tretješolko.

Ker gre v tretji razred, ko se začnejo ocene, se zgodba ponavlja. Z vseh strani poslušam, da v tretjem razredu se bo pa treba več učiti, več delati doma, več pripravljati na teste in preverjanja … Seveda se vsega tega zavedam tako jaz, kot tudi ona. A vseeno se tretjega razreda veseli in že te dni sva naročili vse, kar bo naslednje šolsko leto potrebovala.

V prvem in drugem razredu sva imeli dogovor, da greva med počitnicami v knjigarno, kjer nakupiva vse potrebno, potem pa to ‘proslaviva’ s tortico, letos pa mi je iz šole prinesla katalog od Kopija nove in rekla: “Mami, daj kar ti naroči preko interneta!” Najprej se je delala, da je to ne zanima, ampak ko sem prišla do izbiranja zvezkov, beležke in puščice, je vseeno radovedno prišla zraven in sodelovala pri tem, kateri motiv ji je najbolj všeč in na koncu me je že ‘zrinila’ s stola in klikala kar sama .

Bodoča tretješolka ‘šopingira’ kar sama

Njena ugotovitev je, da je nakupovanje preko interneta prav zabavno, meni pa se zdi res praktično, ker ni več čakanja v vrsti knjigarne in čakanja, da bo kakšna prodajalka prosta in se ti bo imela čas malo posvetit. Vse je bilo naročeno z nekaj kliki, pred začetkom šolskega leta pa stvari dobimo na dom. Zares preprosto in zares ne vem, zakaj se za tak način nakupovanja nisem odločila že lani in predlani 🙂 Poleg tega nudijo tudi možnost plačila na obroke, za naročila do 15. julija pa nudijo še dodaten popust!

No, tako … Midve z Juno sva torej že zdaj poskrbeli za to, da bodo najine počitnice res brezskrbne in da bomo od 22. 6. do 3. 9. vse misli na šolo postavili ob stran. Zdaj pa odštevamo do zadnjega šolskega dne …

Najboljša plat šole? Seveda prijateljstva, ki se tam stkejo!