Na Kubo sem si želela že dolgo časa – enkrat sva imela s Tadejem celo že kupljene karte, pa sem potem zanosila z Juno in zaradi rizične nosečnosti sva potem potovanje odpovedala. Takrat mi je Marjan, pri katerem ponavadi kupim karte rekel: „No, boste šli pa kdaj kasneje v troje tja.“ Minilo je šest let in nismo šli trije, ampak kar štirje.

Začetek potovanja je bil vse prej kot fajn. Letalo iz Zagreba v Pariz je imelo zamudo in na check in-u so nam rekli, da naj počakamo kako uro, da bomo videli, če nas bodo sploh čekirali. Ker če bo letalo imelo toliko zamude, da bo jasno, da bomo zamudili let v Havano, nas sploh na avion ne bodo dali. Žur.

Pa smo čakali in čakali in vseeno dočakali letalo. In potem V Parizu tekli kot nori na drug terminal in ujeli connecting flight (in imeli celo še čas slikati se z vsemi Disneyjevimi princeskami čisto zraven našega gatea). Let se je vlekel v nedogled, ampak tamalčka sta bila pridna, tako da je šlo.

V Havano smo prišli zvečer in pričakale so nas dežne kapljice. Ki so se ponoči iz kapljic razširile v dež. Na polno. In kljub temu, da smo se zaradi jet laga zbudili že okoli pol šestih zjutraj, smo morali biti v sobi do dvanajstih, da se je vreme vsaj malo umirilo.

In potem, ko se končno spravimo ven, mi Juno po pol ure, ko smo sedeli v prvem kafiču pove, da jo boli glava. Hm … Vseeno smo se malo sprehodili, šli do bližnjega supermarketa (v katerem nismo kupili praktično nič, ker skoraj ničesar niso imeli), potem pa je spet začelo deževat in smo šli nazaj domov. Tamalčka sta šla počivat. Maj je spal dobro urico, Juno pa več kot štiri ure. In ko se je zbudila, je imela vročino. Ker je itak spala do sedmih zvečer, smo samo pojedli večerjo in šli kar spat, jaz pa sem upala, da bo ponoči vročina naredila svoje in bo Juno zjutraj OK.

Bila je malo boljše, zato smo se (kljub še vedno precej slabemu vremenu) odpravili do starega dela mesta. Tam smo se sprehodili po predelu Habana Vieja, si privoščili sladoled in kavico, potem pa nas je dež spet pregnal. Da je bila mera polna, je Juno spet dobila vročino.

Na srečo nam je naš zelo prijazen gostitelj Marko (Slovenec, ki že dolgo živi v Havani) odstopil svoj laptop, na katerem je imel naloženih kar precej risank, da Maju ni bilo preveč dolgčas, medtem, ko je Juno spala in počivala. Ker je proti večeru vročina še naraščala, sva se sprehodili do bližnje pediatrične klinike, kjer pa so nama rekli, da naju ne morejo sprejeti, ker sva tujki.

Tudi naslednje jutro je imela vročino, zato sva se s taksijem odpeljali na mednarodno kliniko. Zelooooo prijazen zdravnik jo je pregledal in povedal, da se mu zdi, da ni nič hujšega (morda le reakcija na klimo v letalu) in nam dovolil, da še isti dan odpotujemo v slabih 200 km oddaljen Viñales. Pa smo šli …

NEKAJ PODATKOV:

Kje smo spali: http://www.markocuba.com/app/slmarkocuba.php

Soba v Havani: 40 evrov na noč

Taksi z letališča: 25 evrov

Espresso v centru mesta: 0,5 evra

Kava z mlekom: 1,5 evra

Sladoled: 1,30 evra

Kosilo (špageti, meso in riž, velika voda): 9 evrov

Pregled na mednarodni kliniki: 25 evrov