Kdaj na potovanje z otrokom?

Potovanja so moja strast že zelo dolgo.  Prva krajša potovanja sem izkusila kot plesalka, ko smo potovali na razne tekme po Evropi in mislim, da me je že takrat vse skupaj “zasvojilo”. Ko sem bila stara 18 let, se je sestrična od moje mami preselila v Buenos Aires in želela sem jo obiskati. Moja mami je rekla: “Če boš sama zaslužila za potovanje, lahko greš.” In sem delala kot nora, zbrala potreben znesek in odpotovala sama čez pol sveta in še danes se spomnim, kako super je bilo.

IMG_8167

Svoja študentska leta sem prepotovala na veliko – s prijateljicami, prijatelji, s Tadejem … In ko sem zanosila, so mnogi rekli, da je s tem konec. Pa seveda ni bilo. Ker sem mnenja, da so potovanja del mene in da zato, ker sem postala mama, ni rečeno, da se moram posloviti od nečesa, kar mi toliko pomeni.

0826

Junino prvo daljše potovanje. Ko je bila stara dve leti, smo tri tedne uživali na Baliju.

V teh letih me je veliko ljudi vprašalo, kako je potovati z otrokom. Meni je super in moji družini tudi, res pa je, da vsak morda ne bi bil takega mnenja. Na vprašanje, kdaj se prvič podati na potovanje z otrokom, je tako moj odgovor preprost: Ko ti kot starš začutiš, da si na to pripravljen in da si tega želiš!

Če nisi pripravljen in greš “na silo”, se ne boš imel dobro ne ti, ne tvoj partner, ne tvoj otrok. Živčnost se prenese iz enega na drugega, negativna energija prav tako. In če boste nekam šli samo zato, da bi šli (ne, ker si to res želite), boste komaj čakali, da bo potovanja konec. Če pa je starš pripravljen, se bo vsa družina imela super. Seveda so tudi trenutki, ko gre kaj narobe – letalo ima zamudo, otrok zboli, je utrujen in se mu ne ljubi hoditi … a vse to se da z malo dobre volje prebroditi. Nekaj mojih nasvetov:

  • Poskrbeti je treba, da imamo med samim potovanjem s seboj kaj za animacijo (odvisno od starosti otrok – knjigo, nalepke, blokec in barvice, igračko, sestavljanko, družabne igre – izbira je velika in nič od tega ne zavzame veliko prostora v prtljagi).
  • Ko smo nekje, se prilagodimo otroku – če smo brez otrok zlahka prepešačili dolge kilometre, zdaj to ne bo več mogoče. Razdalje bodo krajše in postanki pogostejši.
  • Namesto večurnega ogleda umetniške galerije, bomo zdaj ta ogled skrajšali, na seznam tistega, kar moramo videti pa bomo dodali še muzej igrač ali naravoslovni muzej.
  • IMG_8524.jpg

    Muzeji znajo biti otrokom zelo zanimivi, če le izberemo prave.

  • Namesto da bi si med ogledi mesta spočili v simpatičnem barčku, bomo vzeli kavo ‘to-go’ in bomo naredili postanek v mestnem parku ali na igrišču, kjer bo otrok lahko plezal, se igral in užival, mi pa bomo spili kavico na bližnji klopici.
0020

Igrišča se najdejo povsod! Takole je Maj užival na Siciliji, ko je bil star manj kot eno leto.

Kar hočem povedati je: vse se da. Vse se da, če se le drug drugemu malo prilagodimo. Moja otroka sta zrasla v prava mala popotnika, ki se vedno znova razveselita novice, da se nekam odpravljamo – pa naj bo to v Maribor, na Krk, v London ali pa na Bali. Ker vesta, da se bomo imeli super, da bomo skupaj in da bomo doživeli in videli ogromno zanimivega.

0319

Kjerkoli smo bili, smo našli veliko zanimivega za otroke …

0079

… prav tako pa so potovanja idealna za sklepanje novih prijateljstev.

IMG_8371

In priznam – včasih je bolj kot katerakoli znamenitost New Yorka pač zanimiv bager 🙂

P. S. Za konec pa še ena cvetka, ki mi vedno znova požene kri po žilah. Tisti stavek: “Zakaj sploh potovati nekam z majhnim otrokom, ki ne bo imel nič od tega in si ne bo ničesar zapomnil?”

Prvič: ne potujem zato, da bo imel moj otrok kaj od tega, ampak zato, ker mi je to v veselje. In otroka vzamem s seboj, ker je del mene in ker si ne predstavljam, da bi ga nekje pustila en teden ali še več.

Drugič: ne, čisto majhni seveda ne bodo imeli prav dosti od potovanja. Bodo pa preživeli štiriindvajset ur na dan z mamo in očkom, ki bosta sproščena, ne bosta mislila na službo ali karkoli drugega in se bosta posvetila le svoji družini. In ko bo otrok malo večji, bo že imel tudi nekaj od tega. Moja hči se še danes spomni, kako ji je pred šestimi leti (ko je bila stara dve leti), orangutan na Baliju ponudil svoj ananas. In kako je pred več kot tremi leti plesala s čisto pravo baletko v Centralnem parku v New Yorku. In tudi stvari, ki se jih ne spomni več, si z veseljem ogleda na fotografijah in skupaj z mano obuja spomine na vse, kar smo skupaj počeli in doživeli. In komaj čaka vse dogodivščine, ki nas še čakajo.

0525

 

 

 

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.