Na našem popotovanju po Jukatanu je uživala vsa družina, ampak bili so trenutki, ko sta otroka resnično prišla na svoj račun. Eden od njih je bil obisk živalskega vrta Crococun. Ker ne gre za klasičen živalski vrt, ampak je v resnici nastal tako, da so jim ljudje večino živali podarili ali pa so jih rešili, je še toliko lepši občutek, da jih s svojim obiskom podpreš.

Živalski vrt ni ogromen, a je v njem vseeno veliko zanimivega, za otroke pa je zagotovo najbolj privlačno to, da je zelo interaktiven. Ogled poteka z vodičem, ki te ves čas spremlja in povsod, kjer se ustaviš, ti pove ogromno zanimivosti. Prva postaja so seveda krokodili, kjer si je vodička vzela veliko časa, da nam je povedala vse o teh zanimivih živalih, nato pa smo enega od manjših krokodilov lahko vzeli tudi v roke in se z njim fotografirali.

Kasneje smo se tudi sprehodili po ogradi, v kateri so počivali veliki krokodili in čeprav so bili siti in ni bilo bojazni, da bi nam kateri od njih kaj naredil, priznam, da je občutek, ko hodiš v neposredni bližini teh velikanov precej neprijeten.

Prav nič neprijetne pa niso ljubke papige, ki smo jih lahko hranili in tudi o njih smo se naučili veliko novega. Eni izmed njih je bila še posebej všeč Junina špangica, s katero je imela polne roke (pardon, kljun) dela.

Sledil je še ogled drugih živali, med njimi kuščarjev, želvic, opic in kač. Videti 90-kilogramskega pitona je bilo noro, prav tako pa je za otroka poseben občutek, da sta se lahko kač dotikala in jih imela okoli vratu.

všeč pa nam je bilo, da smo videli tudi nekaj značilno mehiških živali. Na primer koatija, ki velja za sorodnika naših rakunov.

Še ena žival, ki nas je presenetila, je mehiški goli pes, ki mu pravijo Xolo. Pred odhodom v Mehiko smo gledali risanko Coco, kjer ima glavni junak ljubljenčka, psa Danteja. Ko smo gledali risanko, smo bili prepričani, da je Dante videti tak, kot je (torej ves “ofucan” in neurejen), ker je potepuški pes, v resnici pa je to mehiški goli pes, ki nima skoraj nič dlake. Gre za eno najstarejših pasem psov na svetu, ki so jo častili že Azteki, Tolteki in Maji, saj so verjeli, da ti psi odganjajo zle duhove. Zanimivo je, da je njihovo kožo, tako kot našo potrebno varovati pred sončnimi žarki, sicer jih lahko sonce opeče.

Ob koncu obiska smo nahranili še srnice in se smejali opicam, potem pa smo se na igrišču posladkali še s sladoledom, preden smo se podali novim dogodivščinam naproti.