Veliko sem že pisala o Tržiču z okolico in ker prihajajo vedno lepši dnevi, naj tu razkrijem še en razlog, zakaj se splača obiskati ta konec Slovenije. Zaradi krasne narave, kjer se nadihaš svežega zraka in si spočiješ oči.

Mi smo v Tržiču preživeli dva dneva – prvi dan smo se odpravili na nekoliko krajšo pot na grad Altgutenberg oz. Hudi grad. Ne predolga in ne prestrma pot nas je vodila skozi gozd do ruševin gradu, kjer smo malo pomalicali, otroci pa so uživali v pripovedki o zakleti grajski gospodični. Bila je tako zelo skopa, da jo je oče preklel in je postala pol ženska, pol kača – v takšni obliki pa je nato varovala skrinjo z zakladom.

V času pred korono so v Tržiču organizirali tudi Gutenberške dneve, na katerih so se obiskovalci lahko preizkusili v lokostrelstvu, metanju nožev in sekir, si ogledali lutkovno predstavo o zakleti deklici ali celo sodelovali v viteškem turnirju za otroke, kar je vsakakor moralo biti krasno doživetje za vso družino. Upajmo, da ga bodo že naslednje leto lahko ponovili!

Naslednji dan nas je pot vodila v hribe. Skozi čudovito Dovžanovo sotesko smo se zadnjič sprehajali, tokrat pa peljali, saj smo pot nadaljevali proti vasi Jelendol, od tam pa smo zavili na makadamsko pot. Po nekaj minutah vožnje smo parkirali avto in pot nadaljevali peš. Najprej nas je čakal krajši, a nekoliko bolj strm del poti, na vrhu katerega nas je pričakalo nekaj snega, kar je otroke seveda strašno razveselilo. Sneg sredi maja, kaj bi lepšega? 🙂

Po kratkem postanku za kepanje, smo se podali naprej. Sledil je daljši del poti, ki pa je bil z eno besedo čudovit in prav nič naporen. Mimo (morda bolj znanih) Kofc smo se podali do naše končne destinacije: Taborniškega doma Šija. Tam nas je za naš trud “nagradil” pravljičen razgled, pa tudi prijazni gostitelji. Mimogrede – v koči ali bližnjem apartmaju lahko tudi prespite.

Okrepčali smo se z narezkom in štruklji (njam!!!), potem pa še kar nismo hoteli nazaj v dolino.

Otroci so se igrali z upravnikovo psičko, se lovili in podirali keglje, starši pa smo uživali na soncu in gorskem zraku. Poklepetali smo tudi s Primožem Štamcarjem, ki se  ukvarja s planinskim vodenjem in raznimi planinskimi-gorniškimi usposabljanji, če se vam zdi, da bi vam prav prišel njegov nasvet, pa ga najdete pod imenom Ekipa CheraHiking. Primož in njegova ekipa vam lahko pomagajo, da boste gore doživeli na poseben način, spoznali lokalne ljudi, navade, običaje in zgodbe, da ne boste le drobec v množici obiskovalcev. Priporočamo!

Če vam bo po vsem tem potepanju ostalo še kaj časa in volje, vam svetujemo še en postanek, in sicer v gostišču Karavla 297, kjer so nas odlično pogostili z gorenjskimi dobrotami (poskusiti morate tržiške bržole!), z veseljem pa vam bodo razkazali tudi spominsko sobo, ki je posvečena taboriščnikom koncentracijskega taborišča Ljubelj. Ta bo zanimiva predvsem malo večjim otrokom, seveda pa tudi staršem.