Podajte se v naravo in postanite raziskovalci

Pred dnevi je bila v družbi debata, da se otrokom ne ljubi hoditi v hribe ali v naravo na splošno. Ne vem, če imam jaz to srečo, da mojadva nista takšna – prej kot to bi rekla, da izbiramo res krasne destinacije, kjer je vedno veliko zanimivega za videti, hkrati pa niso prenaporne, da bi zato dobila odpor do tovrstnih družinskih izletov. Takšen je bil tudi sprehod po Dovžanovi soteski.

Dovžanova soteska se nahaja v osrednjem delu Karavank in je zaradi ohranjanja edinstvenega nahajališča paleozojskih okamnin že vse od leta 1988 zavarovana kot naravni spomenik. Nas je po poti spremljal še vodnik Bojan, ki je otrokom povedal marsikaj zanimivega, med drugim tudi to, da je bilo zadnjih 300 milijonov let na tem območju tropsko morje.
Pogovarjali smo se tudi o fosilih, opazovali zanimive kamnine in medtem hodili po prijetni gozdni poti, ki se na trenutke vzpenja in na trenutke spušča, ampak ni prav nič naporna.

Ko bi otrokom morda že lahko počasi postalo dolgčas, nas je pot vodila do visečega mostu, potem pa skozi predor in še čez en most, od koder smo opazovali vodo in izvedeli, da je pred nekaj leti drla tako močno, da je podrla most.

Proti koncu sprehoda smo se z mlajšimi otroki obrnili vrnili proti izhodišču, starejše pa je čakalo še malce adrenalina – pozvpeli so se namreč v kakih 15 metrov visoko steno in se vrnili po drugi poti. Na koncu smo si v prodajalni ob parkirišču privoščili še slastne piškot (v obliki fosilov), potem pa otrok še kar nismo spravili domov, saj so z veseljem brodili po Tržiški Bistrici in plezali po skalah.

Če se boste kdaj mudili v bližini Tržiča, vam tako Dovžanovo sotesko res priporočamo, če vam ostane še kaj časa, pa pokličite še na Turistično promocijski in informacijski center Tržič (04 59 71 536 ali 051 627 057) in se dogovorite za ogled Antonovega rova v Šentanskem rudniku. Tudi tam so naši mulčki zelo uživali, čeprav rudnik ni posebej prilagojen za obiskovalce. Ampak že tisti občutek, da se podaš v temen rov s čelado na glavi in svetilko v rokah, je nekaj posebnega.

Med sprehodom po rovih smo poslušali, kako globoko pade kamenček, če ga vržemo v globino, videli netopirje in iskali ostanke rude živega srebra. V nekem trenutku smo tudi ugasnili vse svetilke in se znašli v popolni temi in tišini, kar je nekaj, česar ne doživiš vsak dan. Ob koncu smo še prebrali pravljico o bergmandeljcu Šentančku in izvedeli, kako je nagajal (pa tudi pomagal) rudarjem, potem pa smo se dobre volje in prijetno utrujeni odpravili domov. Izkušnja je bila nepozabna in prav nobeden od otrok se ni niti enkrat pritožil, da se mu ne ljubi 🙂

Česa še ne smete zamuditi v Tržiču, preverite tule, o tem, kje lahko prespite, pa pišem tu.

Foto: Mateja Tamše, Tina Guček

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.