Pred leti, ko sem delala za revijo Obrazi, mi je fotograf Peter Irman predlagal, da bi v reviji objavili zgodbo o Andreju Zorku, Slovencu, ki na Baliju oddaja štiri vile. Urednica se je strinjala in Peter mi je oddal fotografije, ob katerih sem ostala brez besed.

Andrejeva Zala Villa se je v trenutku znašla na mojem potovalnem in življenjskem »bucket listu«. Predstavljala sem si, da mora biti bivanje tam strašaaaaaansko drago, ampak vseeno sem si rekla, da enkrat v življenju bom pa zagotovo »našparala« dovolj, da bom vsaj nekaj dni bivala tam. Takole so bile videti fotke, ki so me očarale na prvi pogled …

Minilo je kako leto ali dve in ravno s Petrom sem na kavi debatirala o tem, da s Tadejem razmišljava, da bi se pozno jeseni odpravili kam na toplo. »Pojdite na Bali, tam je res noro,« mi je rekel. Beseda je dala besedo in kar naenkrat sem ugotovila, da za bivanje pri Andreju vendarle ne bom odštela zneska, ki bi ga bilo treba zadeti na loteriji. Pa smo kupili karte in šli.

Čudovita vila, kjer smo bivali tri tedne

Zala Villa nas je več kot navdušila, Andrej in njegova žena Ida pa sta za nas več kot odlično poskrbela. Čeprav smo bili tam pred štirimi leti, se Juno še danes spomni hiše in bazena, pa papagajev, želvic in kuščarja, ki so bili naši »cimri«, pa tega, da smo za zajtrk skoraj vsak dan jedli palačinke. Midva pa se spominjava dni, ko sva res brezskrbno poležavala v odprti dnevni sobi, kjer naju je hladil vetrc, ki je pihal z bližnjega riževega polja, masaž in vseh dobrot, ki so nama jih skuhali v vili … Tako zelo se nama je stožilo po Baliju, da sva se odločila, da se tja pozimi znova vrnemo. Tokrat v družbi našega Majčka, ki smo ga takrat pod mojim srčkom »prešvercali« domov v Slovenijo.

Juno je vsak dan hranila želvice …

… in opazovala kakaduja na našem dvorišču.

Po cele dneve smo bili v bazenu …

… in se sproščali ob pogledu na riževa polja.

V ceno sta bili vključeni tudi dve masaži 🙂

Poleg odlične indonezijske hrane pa smo vsako jutro uživali v palačinkah in svežem tropskem sadju.