Če ste prebrali tale zapis o vseh lepotah Sicilije, potem ste zagotovo ugotovili, da nisem pisala o hrani. Zakaj ne? Ker si hrana zasluži poseben post.

Ker sva s Tadejem velika ‘foodieja’, vedno načrtujeva potovanja tudi tako, da se na njih nadejava dobre hrane. In na Siciliji sva vsekakor prišla na svoj račun.

Tam ima hrana poseben ‘status’ in že če se ustaviš v kafiču na kozarčku vina, zraven dobiš popečen kruhek, prelit z olivnim oljem in začinjen s svežim rožmarinom.

Posebno poglavje so seveda tudi testenine, ki jih lahko dobiš na tisoč in en način. Ena izmed najbolj tipičnih je pasta alla Norma (testenine s paradižnikom in jajčevci), navdušujejo pa tudi vse testenine z dodatkom rib in morskih sadežev.

Za Trapani je značilen kuskus, prelit z ribjo omako, na katerega naj bi vplivala arabska kuhinja. Zraven pa odlično sodi tudi kak kos sveže ribe ali morda lignji na žaru.

In po vseh slastnih glavnih jedeh pridejo na vrsto še sladice. Sladoledi vseh vrst in okusov, osvežujoče granite in čokolada iz Modice so presežek svoje vrste, mi pa smo bili najbolj navdušeni nad sicilijanskimi canolli. Čeprav smo jih kasneje jedli še marsikje (v New Yorku smo zanje plačali kot bi bili zlati), se po okusu nikjer niso mogli primerjati s tistimi iz sicilijanskih pasticcerij.

Če verjamete mnogim zapisom (tudi tistemu v Lonely Planetu), potem morate nujno poskusiti tudi sladolede v Notu. Mi smo jih in čeprav ne moremo trditi, da so resnično najboljši na celi Siciliji, jih vsekakor priporočamo. Da ne bi česa zamudili, smo naročili kar nekaj dobrot, še bolj kot okusne sladice pa sva si oba zapomnila umazano Juno – v junijski vročini se je sladoled namreč hitro talil in naša gospodična je bila z njim umazana tako zelo, da bolj skoraj ne bi mogla bit.