Na Kubo sem si želela že dolgo časa – enkrat sva imela s Tadejem celo že kupljene karte, pa sem potem zanosila z Juno in zaradi rizične nosečnosti sva potem potovanje odpovedala. Takrat mi je Marjan, pri katerem ponavadi kupim karte rekel: „No, boste šli pa kdaj kasneje v troje tja.“ Minilo je šest let in nismo šli trije, ampak kar štirje.
Naš tretji dan v Banovcih nas je zbudil dež, ampak nismo se pustili spraviti v slabo voljo. Po zajtrku (Juno in Maj sta bila seveda najbolj vesela palačink), smo se odpravili na kratek sprehod do bližnje turistične kmetije Šalamun.
Dež? We don’t mind!
Ko sem bila majhna, je moja pokojna mami uporabljala kremo Solea in vsakič, ko zavoham ta znani vonj, se spomnim na njene poljubčke. Jaz pa sem od malega nora na kremo Nivea in to svoje navdušenje sem očitno prenesla tudi na svojo princesko. Ko se je na morju packala s svojo najljubšo kremico in mi zraven resno razlagala: »Veš, mami, moja koža je utrujena od morja in od sonca, pa se moram mal namazat!« me je prav spomnila name v njenih letih.
Mimogrede pa še zanimiv podatek: A ste vedeli, da krema Nivea letos praznuje že svoj stopeti rojstni dan? In da bi, če bi do zdaj prodane lončke Nivea postavili v vrsto, bi ta segala skoraj do Lune?
Kadar ne vemo, kaj bi jedli, je odgovor preprost – pico. Juno ima najraje Margarito, zato je ta na našem meniju najbolj pogosto, včasih pa dodamo še kak kos šunke ali kakšno zelenjavo.
Sestavine (za tri približno tristogramske pice):
Sestavine zmešaš in zamesiš testo, ki naj tri ure vzhaja (vmes ga parkrat malo obrneš, raztegneš …) Potem maso razdeliš na tri hlebčke, ki jih pustiš še eno uro počivat na naoljenem pladnju.
Po eni uri oblikuješ pico (na peki papirju) in nadevaš po svojem okusu. Za Margarito mi uporabimo paradižnikovo omako (kadar se nam ne ljubi delat svoje, potem je to Mutti pizza sauce), čez natrgamo koščke mozzarelle in dodamo listke sveže bazilike. Tik preden gre pica v pečico, čez naribamo parmezan in malce pokapamo z olivnim oljem.
Tadej pice ne peče v pekaču, ampak na jekleni plošči (cca. centimeter debela plošča, ki tehta okoli 10 kilogramov). Če je nimate, poskusite naslednje: pekač, ki se tesno prilega na rešetke, obrnete narobe in postavite v pečico na zgornjo tretjino. Pečico segrejte na maksimum (s prižganim zgornjim grelcem oziroma opcijo grill) in pekač v njej naj se greje vsaj pol ure. Z loparjem pico potisnite na narobe obrnjen pekač v pečici. Če nimate loparja, lahko uporabite tudi še en narobe obrnjen pekač.
Ko daste pico v pečico, ugasnite grill, da se pica zgoraj ne zažge. Pecite dve minuti, jo zarotirajte za 180 stopinj, pecite še dve minuti, na koncu pa za 90 sekund ponovno prižgite grill, da se lepo zapeče.
Sounds complicated? Če mene vprašate, tudi je. Ampak če vprašate mojega dragega, lahko samo tako naredite tako pico kot bi jo naredil pravi picopek v Napoliju.
V naslednjih dneh objaviva še en post na to temo, da bo lažje 🙂
»Mamiiiii, vstaniiiii, gremo na bazeeeen,« sta me zbudila. Za zajtrk smo se komaj odločili, kaj bi si privoščili, saj je izbira res velika, pred plavanjem pa nas je čakalo še malo animacije. Spoznali smo prijaznega peka, ki nas je naučil oblikovati zanimive pletenice in čisto pravo prleško gibanico.
Mi smo ta vikend praznovali. Dvojno praznovali. Najprej smo šli na kosilo, kjer smo nazdravili dejstvu, da je moj nečak Tai uspešno zaključil prvi letnik srednje šole, potem pa smo nadaljevali doma, kjer smo pihali svečke za tretji rojstni dan našega Maja.
Pri nas smo nori na vodo. Morje, reke, bazeni … Samo da se čofota, pa je zakon! Ko smo dobili vabilo, da gremo za tri dni uživat v Terme Banovci, je bil naš odgovor seveda: Jaaaaaaaaaaa!
Da niso vedno samo čevapčiči in pleskavice, včasih paše tudi kaj morskega na žaru. Če pečete ribe, priporočam tole odlično predjed – nekakšno toplo solato iz morskih sadežev.
Pred dvema letoma sem odkrila pijačo Hugo, ki jo v Radgonskih goricah opisujejo kot aromatizirano pijačo na osnovi penine. Hugo je zakon, ker je osvežilen, okusen in ne vsebuje preveč alkohola, tako da po njem ni kakega zoprnega mačka.
Kanarski otoki so nas »klicali« že dolgo. Večkrat sva s Tadejem razmišljala o njih, pa se kar nekako nisva mogla odločiti, da bi šli. Potem se je z otoka Lanzarote vrnil prijatelj in mi pokazal slike. Odločitev je bila sprejeta skoraj v trenutku.
Dobra stran tega, da potuješ nekam, kjer je že bil nekdo, ki mu zaupaš, je, da nimaš veliko dela z iskanjem prenočišča in podobnega. Prijatelj Peter mi je priporočil apartmaje (za deset dni smo odšteli 300 evrov, bivali pa smo v velikem apartmaju s spalnico, ogromno dnevno sobo, kuhinjo, kopalnico in teraso) in rent a car (za deset dni neverjetnih 130 evrov). Še skok na Ryanair.com, pa smo šli.
Slaba stran potovanja je bila, da smo leteli iz Bologne in to ob šestih zjutraj. Kar pomeni, da smo iz Ljubljane štartali okoli polnoči in to je bilo precej naporno, sploh zame, ker rada spim, pa še v sedmem mesecu nosečnosti sem bila. Ko smo prispeli na letališče, je bilo tam vse še zaprto in ni bil prav prijeten občutek, ko ves zaspan ob pol petih zjutraj čakaš, da boš prišel vsaj do kake kavice. Juno, ki je bila takrat stara dobri dve leti in pol je vse skupaj odlično prenesla. Ko smo prileteli na cilj, smo na letališču dvignili avto in se odpeljali v Costa Teguise, ki je bila naslednjih deset dni naš dom oziroma izhodišče za raziskovanje otoka.
Ogledali smo si večino znamenitosti, nekaj pa smo jih pustili še za naslednjič. Med drugim smo videli:
Teguise – ljubko vasico v notranjosti otoka, kje smo si privoščili slastno kosilo in se sprehodili po nedeljski tržnici, ki nas je navdušila (vsako nedeljo od 9-h do 14-h).
Plažo Famara, ki je znana po tem, da na njej uživajo surferji in je temu primerno vetrovna. Vseeno smo uživali v plezanju na peščene sipine in dričanju z njih.
Glavno mesto Arrecife, ki je sicer simpatično, ampak nič posebnega. Sprehodili smo se do trdnjave, mami si je privoščila malo šopinga, princeska pa je uživala na veliiikem igrišču v mestnem parku.
Mestece Playa Blanca, ki je precej turistično, a ljubko. Na južnem delu, kjer se nahaja, je bilo v času našega bivanja tudi najtopleje in najbolj sončno, tako da smo si privoščili tudi malce uživanja na plaži (Tadej pa je celo zaplaval v morju).
Jardín de Cactus – ogromen nasad kaktusov, ki je navdušil vse tri. Kaktusi vseh mogočih oblik in velikosti so res nekaj posebnega in vredni ogleda.
Jameos del Agua – nekakšno vulkansko jamo, ki jo dopolnjujejo podzemni tuneli, znotraj pa so postavili bazen, bar, restavracijo in manjši muzej.
Razgledno točko Mirador del Río, ki se nahaja na najbolj severnem delu otoka in nudi čudovit razgled.
Nacionalni park Timanfaya, kjer se z avtobusom odpelješ po ozkih poteh mimo velikanskih vulkanskih kraterjev in si v tamkajšnji restavraciji lahko privoščiš ribe ali meso, pečeno na vročini, ki prihaja iz notranjosti zemlje.
Cueva de los Verdes oziroma Zeleno jamo, kjer te vodič pelje skozi podzemne tunele. Zanimivo, a z našo Postonjsko jamo se ne more primerjati.
Fundación César Manrique – izjemno hišo umetnika Césarja Manriqueja, ki je zgrajena v petih vulkanskih podzemnih »mehurjih«.
Še namig: vse večje znamenitosti so seveda plačljive, a če hkrati kupiš vstopnice za dve, tri ali več izmed njih, je zadeva cenovno precej ugodnejša.
PLUSI
Otok nas je navdušil, saj je ogromno za videti, izven sezone pa tudi ni preveč turistov oziroma ne morem reči, da je preveč skomercializiran. Je tudi relativno majhen in zato z avtom odlično obvladljiv.
Cene so nizke – naješ in napiješ se lahko za manj denarja kot doma, pivo je skorajda zastonj.
Bili smo v super apartmaju, v odličnem delu mesta, kjer smo imeli minuto do prvih restavracij in lokalčkov, pet minut do plaže in minutko do najbližje trgovine, v kateri smo vsak dan nakupili vse za zajtrk ali večerjo, kosili pa smo večinoma zunaj. Edina slaba stran apartmajev http://www.apartamentosnazaret.com, je, da vode v bazenu ne ogrevajo, kar pomeni, da v njem plavajo le najbolj pogumni.
Vsekakor je bilo super tudi to, da smo imeli v okviru apartmajev tudi pralni stroj, saj smo s seboj optimistično vzeli malce premalo toplih oblačil in smo jih morali v času našega bivanja tudi oprati, če nismo hoteli okoli hoditi umazani.
MINUSI
Imeli smo strašno smolo z vremenom. Potovali smo za prvomajske praznike in večji del Evrope (tudi tam, kjer je načeloma lepo vreme – na primer Kanarski otoki, Madeira itd.) je zajel nek hladen val, tako da smo veliko časa preživeli v vetrovkah namesto v kopalkah.
Zame osebno je minus Kanarcev tudi dejstvo, da je morje tam precej hladno, saj se tudi poleti menda ne segreje preveč.
travel, food and all things good 