Graz je eno tistih mest, ki je Slovencem na dosegu roke in ker smo slišali, da je tam posebej lepo v predbožičnem času, smo ga pred dvema letoma obiskali tudi mi. Mesto je zares lepo in kot nalašč za ogled z družino, saj ponuja ogromno zanimivih stvari tudi za otroke.
Bali se mi je od nekdaj slišal kot nekaj posebnega, mističnega … Vsa tista riževa polja, dobra hrana, eksotika … Čeprav so karte za tja malo dražje kot na primer za Tajsko, se splača dat tistih par evrov več in ga doživet vsaj enkrat.
Kamorkoli greva (ali gremo) v Italijo, smo navdušeni. Bologna je bila že nekaj časa na najinem spisku, ko pa sva (kulinarično) reportažo o tem čudovitem mestu prebrala v Jamie Magazinu, je v trenutku padla odločitev. Za otroke ‘babi servis’, za mami in očija pa romantičen vikend v Bologni. Lani prvič, letos že drugič … Zakaj nama je tam tako všeč?
Ker zaradi poškodbe Majevega prstka nismo mogli na morje, smo se odločili, da vsaj malo izkoristimo zadnji avgustovski vikend in smo pobegnili čez mejo, v Avstrijo.
Po tednu dni uživanja v raju, je tudi za nas prišel čas, da se počasi odpravimo nazaj proti Havani in potem domov.
Po štirinajstih dneh potovanja po Kubi, je prišel čas, da si malo spočijemo in uživamo. Odločili smo se, da en teden preživimo na severu Kube, kjer so najlepše plaže. Namesto za Varadero smo se odločili za Cayo Coco, kjer smo si za en teden privoščili all inclusive dopustek v resortu Sol Cayo Coco.
Naša četrta postaja na Kubi in vsekakor ena lepših, je bilo mesto Trinidad. Ker je res luštno, je tam tudi malo več turistov in posledično so bile tudi sobe bolj zasedene, ampak smo na koncu našli sobo pri eni zelooooo prijazni družinici, kjer je Maj večino časa preživel na dvorišču, kjer se je igral z njihovo mucko.
Iz Viñalesa nas je pot vodila v dobrih štiristo kilometrov oddaljen Cienfuegos. Kar dolga je bila. Najprej smo se kake štiri ure vozili z mini busom, po kratkem postanku pa še tri ure s taksijem, v katerem smo bili mi štirje, dve Nemki, dva Angleža in taksist. Pa seveda vsa naša prtljaga in dve kolesi na strehi. Je bilo prav zabavno, sploh zadnjo urico, dve, ko so salso na radiu zamenjale ljubezenske pesmi iz devetdesetih in smo se vse punce v avtu ‘drle’ skupaj z Bon Jovijem in Mariah Carey.
Naša druga postaja na Kubi je bilo mestece Viñales. Ker se je Juno še vedno slabo počutila, nismo razmišljali o javnem prevozu, ampak smo Markota prosili, če nam uredi taksi. Po precej ‘glihanja’, smo se dogovorili za ceno in se odpeljali proti zahodu.
Pa pojdimo … 185 km … cca. 4 ure
Na Kubo sem si želela že dolgo časa – enkrat sva imela s Tadejem celo že kupljene karte, pa sem potem zanosila z Juno in zaradi rizične nosečnosti sva potem potovanje odpovedala. Takrat mi je Marjan, pri katerem ponavadi kupim karte rekel: „No, boste šli pa kdaj kasneje v troje tja.“ Minilo je šest let in nismo šli trije, ampak kar štirje.
travel, food and all things good 