Da bi razbili rutino in poskusili nekaj novega, smo lani pobarvali pirhe na nekoliko drugačen način. Namesto barvanja trdo kuhanih jajc v lupini, smo pobarvali že olupljena. Vse skupaj je izpadlo super – barve so bile žive, okus jajc pa odličen.

Da bi razbili rutino in poskusili nekaj novega, smo lani pobarvali pirhe na nekoliko drugačen način. Namesto barvanja trdo kuhanih jajc v lupini, smo pobarvali že olupljena. Vse skupaj je izpadlo super – barve so bile žive, okus jajc pa odličen.

Včasih si človek namesto elegantnih in prefinjenih jedi preprosto zaželi enga dobrega dunajca. In kadar si ga, gremo Pod lipco!

Obožujeva Grčijo in vse, kar je z njo povezano, tako da je čisto logično, da sva tudi nora na grško hrano. Leta 2002, ko sva kot študenta backpackala po Grčiji, sva si zaradi omejenega budžeta lahko privoščila le girose za drobiž, nekaj let kasneje pa sva že lahko uživala tudi v kakšni malo boljši restavraciji in preizkusila marsikatero specialiteto. Grško restavracijo, ki so jo odprli trije Grki, smo pred kratkim dobili tudi v Ljubljani in midva sva jo obiskala na valentinovo.
Vedno, ko poskusim pravi zeleni curry, dobim asociacijo, ki me v mislih prežarči na tople tropske plaže Tajske, na katero imava s Tino zelo lepe spomine. Pred leti je bil problem dobiti originalne tajske sestavine, brez katerih pač ne gre in spomnim se, kako sva z najinih potovanj nosila polne ruzake ribje omake in curry paste. Sedaj pa se že kar nekaj časa v trgovinici pri bivši Astri dobi čisto vse potrebno za originalen zeleni curry (tam dobite tudi druge sestavine za azijsko hrano).

Zadnjič sem na povabilo prijateljice po dolgem času spet obiskala Kaval. Zakaj po dolgem času? Ker me Kaval – kljub svojemu dobremu slovesu, nikoli povsem ne prepriča.
Tale recept na prvi pogled res ni nič posebnega, vendar se razvije v čudovito lahko, sočno in slastno pecivo. Skratka eden od tistih receptov, kjer se vse sestavine povežejo v nekaj čudovitega, za prste polizat, kot pritiče receptu prave italijanske nonne – nonna Luiza je namreč gospodinja iz Castelline v pokrajini Chianti, ki vedno vse skuha po spominu, brez uporabe napisanih receptov.

Kadar smo bili v preteklosti v okolici Celja, smo se vedno odpravili jest h Grofu, potem pa sem enkrat slučajno v neki Facebook debati zasledila, da je kar nekaj ljudi napisalo, da gredo raje kot tja, v nekaj le minut oddaljeno gostilno Pri mamici. Takrat se je še imenovala Pri šoferski mamici, kar je pri meni zbudilo bolj negativno konotacijo – da je to nekakšna menza, kamor hodijo jest ‘kamiondžije’, ampak potem smo le šli pogledat in vsi smo se strinjali, da so bili naši predsodki čisto odveč.

Tistim, ki radi zjutraj spite, kolikor dolgo se da, je tale recept pisan na kožo. Vse namreč pripravite že večer prej, zjutraj pa je zajtrk že pripravljen – lahko ga v bistvu vzamete tudi s seboj v službo. Recept je izredno prilagodljiv, saj lahko uporabite sestavine, ki jih imate doma. Poleg tega pa je še zelo zelo zdrav 🙂

Tole gostilno smo odkrili čisto po naključju, ko je imela Juno v Medvodah plesni nastop in smo morali na hitro nekaj pojest. Prijetno smo bili presenečeni!

Ko sva slišala, da se je v Ljubljani odprla korejska restavracija, sva jo seveda takoj morala preizkusit. In najina ocena Bistroja Suwon?